Comet je stacionarni telefonski aparat, ki ga je Iskra z oznakami ETA155n začela izdelovala v Jugoslaviji in z njim vztrajala še v Sloveniji (podjetje Iskra STI - Terminali). Oblika je bila ves čas ista, sumim le, da so devetdeseta izrinila pisane barve in jih nadomestila z novo, dolgočasno paleto, vse od krem bele do sive.
Moj primerek - ETA155S iz leta 1995 - deluje, a je bil ob najdbi precej zanemarjen.
Začetno stanje.
Izgleda obetavno.
Telefon v delih. Vidijo se različne višine tipk zaradi zaobljenega ohišja, levo spodaj pa je obrnljiv kavelj, ki drži slušalko, če je telefon obešen pokonci.
Čiščenje naprav takih velikosti je dejansko precej zadovoljivo (le meni?). Je pa treba za dobro opravljeno delo stvar v celoti razstaviti (za razne odprtine, tipke in težko dosegljiva mesta). Tudi stenski kabel in vrvica za slušalko sta šla pod krpo.
Podrobnosti so pomembne.
Napredek stenskega priključka.
Očiščen.
Na zadnji strani je izvlečna ploščica, uporabna za zapis telefonskih številk (lahko tudi kot opomnik, na katerih številkah je kdo shranjen v notranjem pomnilniku hitrega klicanja). Ne razumem popolnoma, kako si jo je načrtovalec zamislil, saj je površina gladka in poleg flomastra ne bo vpila nobenega pisala. Nekateri modeli so sicer imeli na ploščici natisnjeno predlogo hrapavega vzorca, kamor pa se svinčnik prime (fotografija; vir avkcijska stran WorthPoint).
Telefon ima na levi bočni strani nastavitve: potenciometer za glasnost zvonjenja, dodaten potenciometer za ton zvonjenja, tipka za shranjevanje klicane številke in stikalo za izbor med pulznim (DEC) in tonskim (MFC) izbiranjem.
Obe strani tiskanega vezja.
Na zadnji strani tiskanega vezja se vidi kontakte tipkovnice. Tipke so membranske in imajo dober povratni odziv ob pritisku.
Telefon vsebuje tri ključna integrirana vezja, vsa Samsungova (SEC):
Na spodnji strani telefona je še zamenljiva baterija za pomnilnik številk. Ni mi pa popolnoma jasno, kje so shranjene, saj ima funkcijo hrambe številk le čip za pulzno izbiranje. Kaj pa, če uporabljamo tonsko?
Izraz je zelo nespecifičen, pa tudi podatkovni list je bolj skop. Boljši je patent Združenih držav kanadskega izumitelja Sencerja iz leta 1976.
Govorno omrežje je v osnovi vezje, ki omogoča, da se elektronski telefon priključi na obstoječe tokokrogovno komutirano telefonsko omrežje. Spomnim, da so to bili časi, ko je kraljevala analogna telefonija z relejnimi in elektromehanskimi centralami. V uporabi je bilo veliko telefonov z majhno količino elektronike – ponavadi le transformator, kondenzator in peščica uporov poleg slušalke in mikrofona.
Elektronsko govorno omrežje ne zahteva transformatorja za izolacijo dohodnega in odhodnega govornega signala, kar pripomore k nižji ceni in teži telefona, vendar so prve izvedbe imele težavo s porabo energije. Potrebno je bilo napajati zaporedje elektronskih vezij, ki pa so povzročila previsok padec napetosti na liniji, zato je bil govorni signal zadušen, centrala je lahko klic celo prekinila.
Sencer navede, da je njegova izvedba izboljšana – porabi znatno manj toka, deluje na nizki enosmerni napetosti in je še vedno vzvratno-združljiva s klasičnimi transformatorskimi telefoni.
